Cape Cod in Kanada
CAPE, HAMILTON
Pa je bilo treba razmislajti o poti proti domu. Potrebno je bilo najti se nekaj malega dolarjev, zato sem se ustavil na Cape Codu pri Micku, kjer sem 2 tedna malo brusil in barval tipicne lesene ameriske hise. Zivel in dozivel sem ”American way of life”. To pomeni zjutraj vstanes, gres v velik pick-up truck in prva postaja je seveda Dunkin Donuts, kjer naprej 15 minut stojis v vrsti, da dobis skoraj litrco slabe kave in obvezen krof. Vse skupaj je seveda ”to go” kar pomeni, da se z vroco kavo spopadas med voznjo v avtu.
Potem pa na brusenje in barvanje. Skupaj z Brianom in Mickom smo delali na lesenih hisah, saj drugacne gradnje tako ni, kar pomeni, da vsakih 15 let prebarvajo celotno hiso. In Americani so zelo ponosni, ce je njihova hisa stara. Nekateri celo zdruzijo hise skupaj. Brian ima naprimer en del hise star 150 let, drugi pa preko 200. Hiso ti pa seveda enostavno dostavijo s tovornjakom. American way!
Aja, nisem pa samo barval. Z Mickom sva ob popoldnevih razstavljala stare Triumphe, vmes pa sem imel se intervju za Cape Cod Times. Pa ne vsega verjet, kar pise v clanku. Americani so ze taki, da radi pretiravajo.
Tako sem bil po 2 tednih ze dovolj zapacan z barvo, dobil sem nekaj denarcev, jih istocasno zapravil za nove gume in novo usnjeno jakno, kar je pomenilo, da je treba proti Kanadi. Z Micom sva se skupaj odpeljala proti Kanadi in se ustavila pri Winterju, Mickovem kolegu. Tam sva prespala. Winter je umetnik, ampak res umetnik v vsem pomenu besede. Morda bi ga dobro opisali se besedi bohem in rebel, pa taglavno da ne pozabim, vozi Monstra. Hiso ima sredi gozda, okrog bajte pa polno kipov iz zeleza, kamenja, marmorja, lesa. Hisa pa huda, vsa notranjost je opremljena vec ali manj z predmeti, ki jih je Winter nasel na odpadu. Kreativnost nima meja.
Naslednji dan pa jest proti Kanadi, Mick nazaj na Cape, Winter pa naokrog. In je zacelo dezevati in je padalo dva dneva skupaj. Kampiranje ni bilo najbolj prijetno, a sem naslednji dan ze spal v hostlu v Niagari. To je tam, kjer je veliko vode in kjer poteka meja med zelo Zdruzenimi Drzavami Amerike in malo manj zdruzenimi drzavami Kanade.
Vse skupaj zgleda zelo impresivno in nekako takole se zacne na Ameriske strani…
kjer se nahaja velik spomenik velikemu izumitelju, ki je bil za casa bratstva i jedinstva nas covjek. Brez njega ne bi bilo elektrarne na Niagari.
Potem pa cez tale most v Kanado.
Pogled iz Kanadske strani pa izgleda takole…
Skratka, po vseh teh salpovih me je ze posteno tiscalo lulat.
In nato v nekaj deset kilometrov oddaljen Hamilton. Tam sem se za nekaj dni ustavil pri mojem stricu, ki je tamkajsnji zupnik slovenske zupnije. Bilo je zelo domace. Fantje, ki vsak dan balinajo pred cerkvijo so mi vsak dan ponudili Lasko pivo! Zelene flaske nisem imel v ustih ze skoraj eno leto, da pa se jo kupiti v Hamiltonu, Kanadi, hudo! Da ne omenjam, da Barkafeja nisem mogel prehvaliti! Zenice so se mi po dolgem casu koncno spet razsirile.
Prav veliko casa na Ameriski celini mi ni vec ostalo. Se Toronto, Ottawa in nato Montreal od koder poti vodijo nazaj na staro celino.
Rock.
