Od Pingvina do Eskima

ALJASKA, DALTON HWY

Bil je december 2006, ko sem bil na koncu sveta, dosegel sem skrajno juzno tocko na Juzno Ameriski celini in njeno najbolj juzno mesto na nasem planetu, Ushuaio.

V zadnjih dnevih julija, ali pa je bil morda ze avgust 2007 (24 urni dan naredi zmedo v glavi) pa sem bil na vrhu. Prisel sem do konca najbolj severne ceste na Severno Ameriski celini in sicer do tocke imenovane Dead Horse.

Za dosego obeh skrajin ameriskih tock sem potreboval dobrih 9 mesecev, dobrih 52.000 kilometrov in 3,5 kompleta gum. Ob tem bi se rad zahvalil vsem za podporo in zanimanje, se posebej pa se zahvaljujem tistim, ki so segli v zep in prispevali tolarje, pesose, dolarje ali evre. Nahajajo se na www.odpingvinadoeskima.com. Celotna moja “zlahta”, obcina Velike Lasce in seveda druzina niso na tem spisku, a njim gre najvecja zahvala.

Morda ze prihodnje leto bosta to isto pot opravila Hoolywoodska igralca Ewan McGregor in Charley Boorman pod naslovom Long Way Up, seveda z kamerami, podporno ekipo in veliko sponzorji. Good luck guys!

In kako sem prisel tja gor? V zadnjih kilometrih poti nisem bil sam. Druzbo sta mi delala neverjetno zabavna Kendall na bratskem BMWju in Mick na Tirgru. Skupaj smo preziveli en nepozaben, zabaven in hard core bajkerski teden. Dolga pot na Dalton Hwy je minila prehitro. Posamezne neumnosti, ki smo jih poceli skupaj je tipicno amerisko, a kljub vsemu odlicno in zabavno, opisal in poslikal Kendall, kar si lahko ogledate tukaj.

Najprej smo preckali Top of The World Hwy, prisli do Aljakse, se peljali mimo kraja z imenom Chicken (!!!samo v ZDA se lahko spomnijo kaj takega!!!) ter nato v Tok. Ker nas je rahlo namocilo nas je posledicno tudi rahlo zeblo, zato nam je obisk bajkerskega kampa v Toku prisel se kako prav. Parna kopel je bila namenjena prav za take primerke kot smo bili mi. 

Naslednji dan smo nadaljevali do Fairbanksa, kjer se konca zanmenita Aljaskan hwy, evo se slikca od tam.

V Fairbanksu smo naleteli na se dva motorista in sier oceta in sina. Oce Resse je nagradill sina Buckija za koncano diplomo tako, da je kupil obema nova BMWja 1200 GS z cel kup dodatne opreme in skupaj sta krenila iz Floride na Aljasko. Resse je tipicen premozen ameriski mozak, ki je ravno na poti proti Dead Horsu prodal svoje podjetje. Vsak dan je na satelitskem telefonu prezivel kaksno urico ali dve. Zanimala ga je nasa zgodba, zato nas je povabil na vecerjo v, za moje pojme, hudo drago a zelo dobro restavracijo. Ker je bil predvsem oca Resse malce nervozen zaradi ceste pred nami, gre namrec za kakih 600 kilometrov navzgor in nato 600 navzdol pretezno makedama, smo na pot krenili skupaj. Evo jo gasilska slika (manjka le Mick s Tigrom) na zacetku Dalton hwy, tu smo se relativno vsi cisti.

Jah, potem pa kaj veliko ni za komentirati. Okrog nas cudovita narava, ob cesti pa vseskozi neskoncen naftovod, aja pa veliko blata, peska in prahu, ki so ga ogromni kamioni nenehno dvigovali v nepregledne oblake.

In ko smo ze mislili, da smo vsi srecno prisli do Dead Horsa je kakih 30 kilometrov pred ciljem Resse grdo padel na prehodu iz asflata v globoki pesek. Prvo kolo se je zarinilo v mehki pesek, Resse je bil prvic v zivljenju na makedamu, tako da ni imel izkusenj kako se resiti iz nastale situacije. Motor je skupaj z voznikom padel na desno stran, nato se odbil v zrak, naredil lepo pirueto in pristal na desnem boku. Resse jo je odnesel le z bolecino v palcu, motor pa z nekaj lepotnimi napakami, pocenimi plastikami in zvitimi rockami, a po 20 minutah hitrega servisa se je motor peljal kot nov, ceprav ni izgledal kot nov! 

Dead Horse sam po sebi ni prakticno nic, Mick ga je poimenoval dump in ta beseda ga tako dobro opise, da je ne bom prevajal. Gre za cel kup nekih zgradb in letalisce, vse v funkciji predelave in transporta nafte. Celo kampiranje na tem obmocju ni dovoljeno, zato sta nam na voljo ostala dva hotela, oba precej draga. A dobri Resse nam je v zahvalo za pomoc pri padcu radodarno placal dragi hotel (110 dolarev po osebi).

In kaj naredis ko prides do konca? Nic posebnega. Malo smo se poslikali, kupili nalepke, natocili gorivo (kar ni preprosta naloga v tem kraju) in se obrnili nazaj proti jugu.

Po 2 dnevih voznje smo bili spet v Fairbanksu. Resse in Buckie sta me povabila na nekaj dnevno ribarjenje nekje na Aljaski, a sem imel ze druge plane. Kendall je odhitel nazaj v San Diego, saj je moral prevoziti celotne od severa do juga ZDA z Kanado vred v 10 dnevih. Mick in jaz pa sva se odpravila proti Wasilli, mestece pred Anchoragem (glavnim mestom Aljaske). V nacrtu sva namrec imela vzdrzevanje najinih motorjev.

Na poti do Wasille naju je spremljalo ne najbolj prijazno vreme, mest kjer bi motorist prevedril nevihto pa ni ravno veliko z izjemo kaksnega zapuscenega motela v obliki igluja naprimer.

Ko sva se tako vozila sredi gozdov in zrla v nevihto pred nama sva na desni opazila napis Caffe in Open. Ni bilo potrebno veliko razmisljanja in ze sva sedela pod streho in srebala vroco, rjavo, amerisko vodo, ki je recejo kava. Lokal je bil prazen, zato je k nama prisedel lastnik, Colorado Mike. Zaceli smo debato o motorjih in motoristih, saj ima Colorado Mike za hiso 3 Harleye naprodaj. Postalo je temno, zato sva z Mickom prenocila v eni izmed lepo urejenih kocic, ki jih oddaja Mike. In ko sva z Mickom ze lezala v toplih posteljah in brala vsak svojo knjigo potrka na okno Mike. Z simpaticnim juznjaskim naglasom nama je zavpil: “Com’on boys, you can’t go to bed hungry. I have some moose stakes. It’s on me!” Tako sva z Mickom vecerjal odlicne losove zrezke! Tudi zjutraj naju je Colorado Mike pogostil z zrezki, jajci, kavo in vsem kar pase k ameriskem zajtrku.

Nato pa v Wasillo. Se en Mike, tokrat mehanik nemskih avtomobilov in motorjev. Na dvoriscu in v garazi sva opravila servis motorjev. Mike je strmel v mojo zadnjo pnevmatiko in se cudil kako sem s tako gumo prevozil Dalton hwy. Ponudil mi je povsem dober komplet Tourance gum, ki jih je nekdo zavrgel in zamenjal z TKC 80 preden se je podal na Dalton hwy, ker americani pac rabijo vec in boljse kot je v resnici potrebno. In tako sem zastonj dobil skoraj nov komplet gum! Hvala Mike.

Aja, najboljse bi pa skoraj pozabil! Pri mehaniku Mikeju sva z Mickom tudi dvakrat prespala in sicer v starih VW kombijih, ki jih ima Mike za rezervne dele. Spal sem odlicno! Bajkerji so pac prijazni ljudje!

Po postanku v Wasilli sva se z Mickom poslovila. On se je odpravil v Juzno Dakoto na enega najvecjih bajkerski festivalov v Sturgis, jaz pa v Anchorage, kjer sem se po vec kot 5 mesecih ponovno srecal z Martino, Mariom in zelenim G-jem.

Anchorage je bil dezeven in hladen. Kljub mojim prvotnim nacrtom, da ostanem nekaj casa v tem mestu me je vreme kmalu odvrnilo od tega. Poslovil sem se od mesta in od Aljaske in se odpeljal proti vzhodu. 

Mission accomplished! 

Rock.

P.S.: To pa seveda ne pomeni, da je potovanja konec. Potrebno je se preko Kanade in ZDA vse do vzhodne obale, nato spraviti sebe in motor v Evropo in na koncu najti Slovenijo. Blogi torej sledijo!